All for Joomla All for Webmasters

Zakaj so implantati edino resnično nadomestilo manjkajočega zoba?

Ko se soočamo z delno ali popolno brezzobostjo, je možnosti reševanja nastale situacije seveda vedno več. Danes se velik poudarek daje zobnim vsadkom oz. implantatom. V članku IMPLANTATI- KAJ, ZAKAJ, KDAJ, KAKO? je razloženo več o objektivnih in subjektivnih omejitvah takega načina nadomeščanja zob.

Vsadke si nismo izmislili v 20. stoletju, temveč je danes jasno, da je bilo tako zdravljenje prisotno že stari Egipčani, spodnja slika pa pripada skeletu iz Hondurasa in datira v 7.stoletje pr.n.št.

Ideja o osteointegraciji (=tesnem funkcionalnem kontaktu med kostjo in titanijevim vsadkom) pa se je začela v drugi polovici 20. stoletja, ko je P.I. Branemark na poskusnih zajcih ugotovil, da kovinske palice, potem ko jo je privijačil v kost, po nekaj mesecih ni mogel več odstraniti.

Na tem principu delujejo naši vsadki danes. Njihova očitna prednost je, da za nadomestitev zoba ni potrebno brusiti sosedov, saj pri preparaciji za most odnesemo tudi do 70% kronske substance zaradi vstavljivosti konstrukcije (most mora imeti za dolgoročno strukturno stabilnost določeno debelino materiala). Pri tem tvegamo poškodbo živca na obrušenih zobeh in zato zdravljenje.

Drug primer, ki je za kvaliteto življenja popolnoma brezzobega pacienta ključnega pomena, je retencija spodnje totalne proteze. V spodnji čeljusti uporabimo 2, 3 ali 3 vsadke za stabilizacijo in retencijo, v zgornji pa 4, 5 ali 6. S tem pozitivno dolgoročno vplivamo tudi na kost, saj je obremenitev kosti preko implantatov bolj ugodna in ne povzroča toliko resorpcije (=topljenja), kot jo klasična proteza.

Še en inovativen primer je delna proteza z ulito bazo, ki jo podpremo z enim ali dvema strateškima vsadkoma. Če ima pacient na primer samo sprednje zobe, se bo proteza pri žvečenju zvračala (še posebno, če se proteza sidra preko zaponk). Z vstavitvijo vsadka v zadnjem delu čeljusti bistveno povečamo podporno polje in s tem stabilnost proteze.

Seveda je ključni problem pomanjkanje kosti. Danes je redko možno samo “všraufati” in narediti nekaj gor. Zaradi obsežnih patoloških procesov, ki so povzročili izgubo zob, je brez takšnega ali drugačnega dodajanja kosti včasih nemogoče vstaviti vsadek, ki bo dolgoročno stabilen in dolgo v funkciji.

Če vas zanima implantatno podprto reševanje brezzobosti, je potrebno opraviti določene diagnostične postopke (ortopan, CBCT, študijski modeli), da ugotovimo, kaj vse je potrebno za uspešno implantacijo. 

Kako zdravje vašega organizma vpliva na zobozdravstvene posege št. 2

V prejšnjem prispevku o povezavi sistemskih bolezni in ustne votline so bila našteta stanja, ki so absolutni rdeči alarm za zobozdravstvene posege, ter težave, ki lahko nastanejo pri jemanju dveh skupin zdravil za zdravljenje osteoporoze in nekaterih malignih obolenj- bifosfonatov ter denozumaba. V današnjem prispevku pa bo nekaj napotkov za sladkorne bolnike.

Sladkorno bolezen (naprej SB) je skupek metabolnih bolezni, ki jih karakterizira hiperglikemija (=povišana raven sladkorja glukoze v krvi), ter jo glede na vzrok delimo na tip 1 ter tip 2. SB1 je avtoimuna bolezen in je zanjo značilna popolna odsotnost insulina (hormona trebušne slinavke, ki glukozo “spravlja” iz krvi). Za SB2 pa je, po drugi strani, značilno relativno pomanjkanje insulina. Medtem ko se SB1 pojavlja pri mlajših, je SB2 med drugim tudi posledica nepravilnega načina življenja ter lahko nanjo včasih sami znatno vplivamo s spremembo prehrane, več rekreacije ter zmanjševanjem nivoja stresa v življenju (kar se sliši strašno enostavno :).

Teža te bolezni v svetu je bila dolgo zanemarljiva; v članku iz leta 2006 so napovedali povečanje obolevnosti iz 150 milijonov obolelih na 220 do leta 2010 in 300 milijonov  do leta 2025. V Sloveniji število sladkornih bolnikov strmo narašča. Leta 2014 je bilo približno 104.000 bolnikov, ki so jemali zdravila za zniževanje krvnega sladkorja; vsako leto se to poveča za približno 2500 bolnikov). Zato se je pomembno zavedati, da je to pogosta bolezen, ki lahko prizadane vsakega. Pomembno lahko vplivamo na njen pojav s primernim načinom življenja, ter pri rizičnih pacientih in starejših, tudi redne kontrole.

V vsakem primeru ima povišana koncentracija glukoze v krvi marsikatero negativno posledico. Danes je znanih šest kroničnih komplikacij, ki lahko pomembno vplivajo na kvaliteto življenja bolnika. Te komplikacije so:

-    diabetična retinopatija (okvara žilic na očesnem ozadju)

-    diabetična nevropatija (okvara živcev)

-    diabetična nefropatija (zaplet na malih žilah v ledvicah)

-    ateroskleroza

-    povečana možnost okužbe ter slabše celjenje

-    parodontalna bolezen

Obseg problema daleč presega ta članek, tako da se bomo skoncentrirali na dogajanje v ustih. Hiperglikemija ima negativen vpliv na kostni metabolizem, kar rezultira v manjši kostni gostoti, povečanem tveganju za zlome kosti, slabše mehanske lastnosti kosti, slabše celjenje ran in oslabljen imunski odgovor. Nekontrolirana SB lahko zelo negativno vpliva na izide naših posegov- če bolnik skrbi za svoj presnovni status ter ima primerno ustno higieno in redne kontrole pri zobozdravniku, lahko pričakujemo manj zapletov pri naših posegih.

Kot že omenjeno, pa je šesti zaplet SB parodontalna bolezen. Dokazana je dvosmerna povezava med vnetjem obzobnega aparata ter sladkornim statusom, kar po domače pomeni, da lahko pričakujemo manjši obseg parodontalnega uničenja, če so dolgoročni izvidi SB dobri in obratno.

Za zaključek si je pomembno zapomniti, da je sladkorna bolezen kronična bolezen z težkim potekom in je v našem največjem interesu, da jo čim bolj obvladamo. To bo pomenilo, da bomo živeli bolje in dlje z manjšim številom bolj prijetnih obiskov pri zobozdravniku (in najbrž tudi še kakšnemu drugemu zdravniku). Naši posegi bodo pri urejenih bolnikih varni in predvidljivi, imeli bomo več svobode, kaj vse lahko pacientu nudimo.

Tako da se je za “lepe cukrčke” vredno potruditi!

Kako zdravje vašega organizma vpliva na zobozdravstvene posege

Pacienti se najbrž velikokrat sprašujejo, zakaj morajo izpolnjevati razne vprašalnike o zdravju in zakaj jih sprašujemo, katera zdravila jemljejo. Kako lahko vrtanje luknjice ali puljenje vpliva na splošno stanje pacienta? V tem prispevku bom opisala stanja, ki so absolutna kontraindikacija za kirurške posege ter MRONJ.

Za začetek, ni veliko stanj, pri katerih je zobozdravstven poseg popolnoma prepovedan. Sam stres pri posegu bi pri takih pacientih lahko povzročil akutne zaplete, ki bi bili v večini primerov preprečljivi, če bi na primer počakali še nekaj časa ali pacienta ustrezno pripravili pri osebnem zdravniku ali specialistu. Taka stanja so:

-    Manj kot 6 mesecev po miokardnem infaktu ali možganski kapi

-    Manj kot 6-12 mesecev po presaditvi organa ali zaklopke

-    Povečana možnost krvavitve

-    Huda imunosupresija

-    Aktivna terapija raka

-    Intravenozna terapija z bisfosfonati.

Kar se tiče nekaterih drugih bolezni, pa je potrebno biti pozoren pri določenih posegih. V tem prispevku bo opisano stanje, ki ga imenujemo medikamentozno inducirana osteonekroza čeljusti (MRONJ= medicament related osteonecrosis of the jaw). To stanje nastane kot posledica kirurških posegov v čeljustih pri pacientih, ki jemljejo terapijo za zdravljenje osteoporoze in nekaterih vrst raka, ki imajo zasevke v kosteh. Zdravila, bifosfonati (Bonviva, Fosamax, Fosavance…) ali denozumab (Prolia), delujejo tako, da zmanjšajo presnovo v kosteh na tak način, da zaustavijo fiziološko pregrajevanje kostnine. Ker imajo čeljustne kosti zelo aktivno presnovo, predvsem po kirurških posegih (puljenja, izklesi, vstavitev vsadkov…), delujejo ta zdravila na tak način, da do zacelitve ne pride. Posledica je propad (nekroza) kosti, gnojenje ter hude bolečine. Ker je MRONJ zelo težko zdraviti, se poskušamo izogibati situacij, kjer bi lahko izzvali to stanje. Priporočljivo je, da se opravi sanacija zobovja pred začetkom zdravljenja. Bifosfonati imajo razpolovno dobo 9 let, kar pomeni, da začasno prenehanje jemanja nima željenega učinka (kot pri Aspirinu na primer). Prolia ima na srečo bistveno krajšo razpolovno dobo, tako da lahko posege načeloma načrtujemo tik pred naslednjo dozo. Pacienti dobivajo ta zdravila bodisi oralno (tablete) ali intravenozno (injekcije). Načeloma pride do osteonekroze prej pri pacientih, ki dobivajo bifosfonate intravenozno, ki jemljejo zdravila dlje časa ter jih dobivajo za zdravljenje raka.

Torej, najpomembnejša pri teh dveh skupinah zdravil je preventiva. Če je že potrebno puliti zobe, lahko izmerimo mineralno kostno gostoto, posege opravimo kar se da nežno in z minimalno poškodbo tkiva, rano tesno zašijemo ter damo pacientu antibiotike. Če precenimo, da obstaja velika verjetnost komplikacij, ga napotimo k specialistu.

Zelo pomembno za paciente je, da zobozdravnika obvestijo o zdravilih ki jih jemljejo, pa tudi seveda o zdravilih, ki bi jih morali jemati, pa jih ne. Le tako se lahko varno odločamo o poteku terapije.

IMPLANTATI- kaj, zakaj, kdaj, kako?

Danes je prva stvar, negativna ali pozitivna, ki se povezuje z zobozdravstvom, postala implantologija. Zobni vsadki ali implantati so stereotipično nenormalno dragi šraufi, ki nadomestijo zobe. Včasih jih telo ne sprejme (sem slišal pri sosedu), zato jih jaz ne bi imel. In pri južnih sosedih imajo enake implantate za pol vaše cene- zakaj je tako?



Kot pri igrici pokvarjenih telefončkov je tudi tu prva (zobozdravnikova) informacija preko prenosa zelo pogosto popolnoma iznakažena. Naj razjasnimo nekaj zgoraj omenjenih mitov.



Mit št. 1: Implantati so nadomestilo zoba.

Resnica: Zobni vsadki so nadomestilo MANJKAJOČEGA zoba. To pomeni, da je bil “biološki” zob še vedno več vreden. Žal je tako, da če se vam zdi, da imate slabe zobe in si greste narediti “all-on-4” v tujino, to ni rešitev težav. Če ust in zob ne čistite radi, pokadite več kot 10 cigaret na dan, pojeste pest tablet ob vsakem obroku in se vam res ne da ukvarjati z zobmi, potem implantati morda niso najboljša izbira za vas. Vsadki so večinoma iz titana, ki je resnično inertna kovina. To pomeni, da telo NE odgovori na tak način, da ga zavrne. Če vsadek ne uspe, je to posledica več dejavnikov, in sicer količine in kvalitete kosti ter okolnih tkiv, splošnega stanja pacienta, njegove higiene, pogojev operacije, kirurške tehnike, nadgradnje, ter predvsem rednih kontrol. Torej telo nima zavrnitvene reakcije.



Mit št.2 Implantati so tako dragi, pa saj to je samo šrauf.

Resnica: Vsadke razvijajo in proizvajajo v glavnem velika podjetja, ki v sam razvoj vložijo ogromno truda, časa in denarja. Vsak tip vsadkov ima svoje oblikovne specifike, ki imajo svoj namen. Oblika vsadkov je posledica let načrtovanja in poskusov. Poleg tega pa, preden gre kateri koli medicinski pripomoček ali zdravilo na trg, mora prestati neskončno testnih protokolov- ali bi si želeli imeti v ustih nekaj, kar ni preverjeno? Drugi del te resnice je pa v samem implantološkem urjenju. Znanje je kapital in da pride to kompetenc in znanja za izvajanje takih posegov, mora terapevt opraviti tečaje in prebrati marsikatero knjigo in članek.



Mit št. 3: Vstavitev vsadka je enostavna zadeva, zakaj je to takšen bav bav?

Danes skorajda ni več enostavnih implantacij. Visoke estetske zahteve narekujejo, da ne smemo vedeti, ali je v ustih naraven zob ali kaj drugega. To doseči pa velikokrat zahteva bolj ali manj obsežne in zahtevne postopke pred ali med vstavitvijo vsadka. Poleg tega pa imajo starajoča se populacija in naraščajoče število zdravil, ki jih pokonzumiramo vsakodnevno, svoje posledice na telesu. Nekatera stanja sicer sama po sebi ne izključujejo vsadkov samih, temveč je lahko sam poseg vstavitve za telo tako naporen, da lahko primarno stanje (npr. stanje po srčnem infarktu, kratek pretečen čas po obsevanju glave in vratu…) poslabša prognozo in včasih celo ogrozi pacienta. Zaradi tega je potrebno pred posegom opraviti vse diagnostične postopke, imeti natančne podatke o pacientovem zdravju ter se obsežno pogovoriti z njim o vseh možnih težavah in komplikacijah.

Gospa doktor, tukaj mi sicer že 20 let manjka en zob, ampak me ne moti. Zakaj pravite, da bi ga bilo smiselno nadomeščati?

Izguba zob povzroči marsikatero spremembo v okolnih tkivih, ki se je na prvi pogled ne zavedamo (razen če je estetskega pomena seveda).

Če je bil izpuljen zob v spodnji čeljusti, bo njegov nasprotni zob v zgornji čeljusti začel izraščati, ker ne bo imel ničesar, kar bi ga zadrževalo na njegovem mestu. To lahko v končni fazi pomeni moten griz zaradi drugačnih kontaktov, kot so bili prej.

Druga posledica, ki se zgodi, je nagib sosednjih zob v vrzel, kar lahko spet povzroči motnjo v grizu. Poleg tega pa dlje časa, ko je minilo od izgube zoba, manj je prostora za morebiten nadomestek. Dve zadnji posledici pa sta izguba kontaktov med zobmi oz. njihov premik proti dlesni.

Vse to pomeni, da se bodo po izgubi zoba preostali začeli premikati, kar bo rušilo griz in oteževalo  morebitno protetično rehabilitacijo.

Možnosti nadomeščanja izgubljenih zob je več.

Če manjka več kot en zob in je to na različnih mestih, je ena možnost delna proteza. Njena prednost je, da je relativno poceni, slabost pa, da se vidijo kovinske zaponke, da na začetku žuli, ter da je snemljiva.


Screen Shot 2018 01 29 at 11.08.09 AM

 

Druga možnost je mostiček. Zanj potrebujemo vrzel, ki jo omejujejo zobje, saj moramo dva zoba obrusiti, da lahko obesimo gor konstrukcijo, ki bo imela na mestu manjkajočega zoba umetni zobek. Prednost je v tem, da je most cementiran in tako nesnemljiv, slabost pa, da je potrebno za vstavljivost mostu obrusiti 40-60% kronske zobne substance.

Screen Shot 2018 01 29 at 11.08.18 AM

   

Tretja možnost so zobni vsadki. Nekateri trdijo, da so vsadki edina resnična zamenjava za manjkajoč zob, saj so to v glavnem titanijevi “šraufi”, ki jih vstavimo v čeljustno kost, kjer manjka zob. Na ta vijak potem naredimo prevleko. Prednost zobnih vsadkov je, da ni potrebno brusiti sosedov in omogočajo res zavidljivo estetiko nadomestka. Minus pri vsej zadevi je, da je potrebna za vstavitev operacija, da je seveda vedno možnost zapletov, da so včasih prisotne anatomske omejitve, ki zahtevajo določene predpriprave, ter seveda finančni vidik.

Screen Shot 2018 01 29 at 11.08.25 AM


Dejstvo je, da je v fazi, ko manjka stalni zob, nadomeščanje tega zoba neke vrste preventiva; tako kot na primer pri sladkorni bolezni, ko je treba jemati zdravila, da ne pride do (bistveno večje sicer) škode in hudih komplikacij. V našem primeru tako preprečujemo nadaljevanje procesa, ki povzroča precej funkcionalne škode v ustih in posledično telesu. 

Kje smo?

Korotanska 2

1000 Ljubljana

Obiščite nas

Kontakt

Natalija Budin Sekulić, dr.dent.med.

email: natalija.sekulic@gmail.com

Tel.: 040 455 236, 01 5058 589

Veronika Sekulić, dr.dent.med., MSc. (Rim)

email: veronika0312@gmail.com

Tel: 040 455 235

Delovni čas

tor/sre 13.00 – 19.00

čet/pet 8.00 – 13.00

pon po dogovoru